Pressebericht

Protivojni kongres v Muenchnu

Od 10. do 12. januarja je v Münchnu potekal protivojni kongres, ki so ga pripravile razlicne neodvisne organizacije in skupine z levice: sindikat ver.di, Ekumenski urad za mir in pravicnost, Bavarski svet za begunce ter Münchenska zveza proti rasizmu.

von: Nina Fabjancic | Veröffentlicht am: 2. April 2003

Drucken

Na kongres je prislo vec kot 300 ljudi, ki so na razlicne nacine in iz razlicnih izhodisc aktivni v mirovnem gibanju in gibanju za pravicno globalizacijo. Namen kongresa je bil ponuditi prostor za razprave, izmenjavo informacij in idej ter za povezovanje razlicnih skupin in iniciativ, se posebej za organiziranje odpora proti vojni v Iraku. Kot temeljno sporocilo kongresa se je izkristalizirala ugotovitev, da sta politika vojne drzav NATA in kapitalisticna globalizacija dve plati iste medalje. Zato se mirovno gibanje z mocno tradicijo, ki sega vsaj v 60. leta, in novo vzniklo gibanje za pravicno globalizacijo, vse bolj povezujeta in zlivata eno v drugega.

Osrednje teme predavanj in razprav so bile vojna v Iraku, Bliznji vzhod, NATO, vojna in begunstvo, vojna in patriarhat, moznosti odpora.

Ena izmed najbolj zanimivih tez je bila, da je vojna proti Iraku vec kot le vojna za nadzor nad surovinami, namrec ena od faz vzpostavljanja globalnega nadzora industrijskih drzav nad regijami, kjer neoliberalna globalizacija vecino prebivalstva peha v ekstremno revscino, kjer razpada institucija drzave in narasca nasilje. Sredstvo vzpostavljanja rezima nadzora, ki naj bi otoke relativnega blagostanja zavaroval pred morjem bede in brezupa, so vojaske intervencije.

Veliko razprav se je gibalo okrog vprasanja, ali med imperialisticnima silama ZDA in EU prevladuje sodelovanje zaradi vecinoma skupnih interesov ali med njima prihaja do konfliktov, ki bi lahko bili ena od tock, ki bi se jih dalo izkoristiti za odpor.

V razpravah o vojni v Iraku je veliko sodelujocih najostrejso kritiko namenilo Nemciji. Nekateri (predvsem iz organizacije Attac) so bili sicer mnenja, da je odpor mogoce navezati na odklonilno stalisce nemske vlade, vecina pa je to zavrnila, saj zavracanje sodelovanja v vojni v Iraku, ki ga izrazajo nemski oblastniki, (ki je pravzaprav le pretvarjanje, saj so z izgovarjanjem na obveznosti v okviru NATA dejansko ze pristali na sodelovanje) pripisuje temu, da ima gospodarstvo Nemcije v Iraku veliko investicij ter da se oblastniske in gospodarske elite bojijo, da bi bile izkljuceno pri delitvi plena. Vztrajali so na tem, da se mora odpor v Nemciji usmeriti predvsem proti vlogi lastne drzave in gospodarskih elit v vojnah in da je edina sprejemljiva pozicija mirovnega gibanja zavracanje vsakrsne vojne in distanciranje od oblastnikov, za katere so dolocene vojne sprejemljive, druge pa ne, pac glede na interese.

Na temo NATA je govoril Tobias Pflueger, ki je pred kratkim predaval tudi v Ljubljani in Mariboru. Moj referat o Sloveniji kot o koscku Natove zgodbe o triumfalnem zavzetju bivsih socialisticnih drzav srednje in vzhodne Evrope, ki se vse bolj izmika predvidenemu scenariju, je bil delezen velikega zanimanja. Ljudje so vecinoma prvic slisali, da se v Sloveniji nekaj dogaja, nekaj zelo politicnega in zelo odporniskega in da se nasprotovanje NATU razliva v vse sirse kroge prebivalstva, nad cemer so bili nadvse navduseni. Na zakljucni razpravi so s ploskanjem sprejeli deklaracijo o solidarnosti s prebivalci in prebivalkami Slovenije in nas podprli pri odporu proti NATU. Nekaj ljudi sem popvrasala po njihovem osebnem pogledu na to temo:

„Zame osebno je pomembno, da enakost, svoboda in solidarnost postanejo globalna nacela delovanja. Ne sme se dopustiti, da so na enem mestu zdruzene vloge preiskovalca, toznika, sodnika in izvrsevalca kazni, saj bodo sicer nacela pravne drzave, ki so se razvijala stoletja, zrtvovana in mednarodno pravo bo obvladovala le ena sila. Temu ustrezno je nujno, da Mednarodno kazensko sodisce neovirano deluje in da se krsitve zakonov, kdor koli jih zagresi, kaznujejo.“ (Guenter Wimmer)

„NATO je vojaska zveza za uveljavljanje interesov industrijskih drzav. S pristopom k NATU bi bila Slovenija prisiljena povecati proracun za vojaske zadeve in svojo vojsko opremiti z najmodernejso tehnologijo, kar bi okrepilo vojasko industrijo, tudi nemsko. Poleg tega pomeni zvisanje vojaskih izdatkov omejevanje na drugih podrocjih, ponavadi na socialnem.“ (Anja, Revolucionarna socialisticna zveza / 4. Internacionala)

„Po mojem mnenju je bila vojna v Jugoslaviji leta 1999 prelomnica v siritvi vplivnega obmocja NATA proti vzhodu. Za zahodno Evropo predstavlja vzhodna Evropa tamponsko cono in stratesko obmocje, na katerega je mogoce prevaliti probleme in stroske resevanja konfliktov. Za ZDA predstavlja vzhodna Evropa enega od prostorov za vzpostavitev vojaskih oporisc, kar relativira odvisnost ZDA od zahodne Evrope in pripomore k uveljavljanju njenih interesov v medsebojni konkurenci. Slovenijo in druge drzave vzhodne Evrope bo poleg financnih in ekoloskih problemov, narascanja nasilja, zapravljanja resursov, oborozevanja itd. obremenjevala predvsem militarizacija druzbe, ki je vselej povezana z razgradnjo demokracije in zatiranjem vsakrsnih oblik odpora, saj je militarizacija eden od pogojev obstoja avtoritarnih struktur. Zato je odpor proti clanstvu v NATU v Sloveniji demokraticno-svobodoljubna zapoved.“ (Sabah Alnasseri, politolog na Univerzi v Frankfurtu)

München me je presenetil s svojo mocno alternativno in aktivno sceno, se posebej pa dejstvo, da razlicne skupine, iniciative in organizacije ze vec kot desetletje med seboj dobro sodelujejo, za razliko od npr. Berlina, kjer vlada razdrobljenost in nagnjenost k ’sektastvu‘, kot temu pravijo sami aktivisti/ke. Se posebej pa sem bila navdusena nad tem, da so med aktivnimi ljudmi pripadniki/ce vseh generacij, od srednjesolcev in studentov, ki jih vecinoma navdihujejo anarhisticne ideje, do upokojencev, ki so ze dolga leta aktivni v okviru sindikatov ali socialisticnih in komunisticnih organizacij. Poleg tega aktiviranost ni omejena na studente/ke in intelektualce/ke, ampak so med aktivnimi tudi delavci/ke, usluzbenci/ke, ljudje iz verskih organizacij. ceprav sindikate tudi v Nemciji zaradi reformisticne usmeritve in zaradi cedalje vecjega popuscanja razgrajevanju socialne drzave ostro kritizirajo, je treba razlocevati vsaj med vodstvi in bazo. Pretezen del baze je kriticen do svojih vodstvenih birokracij in sindikalni aktivisti oz. zaupniki na ravni baze poskusajo izvajati pritisk na vodstva od spodaj, poleg tega pa se nekateri organizirajo tudi v okviru drugih, bolj radikalnih skupin. Za razliko od katoliske cerkve v Sloveniji, katere vodje pomagajo drzavni propagandi za vstop v NATO, je v Nemciji veliko ljudi iz spektra obeh krscanskih cerkev, tako katoliske kot protestantske, aktivnih pri prizadevanjih za mir in pravicnost, in kot zgleda, je kljub ideoloskemu razhajanju mogoce najti skupni imenovalec z radikalnimi levicarskimi skupinami za skupno organiziranje akcij. Kongres je bil tudi priloznost za mobilizacijo na proteste proti Svetovnemu gospodarskemu forumu (WEF) v Davosu v Svici od 23. do 28. januarja in proti konferenci NATA o „varnostni politiki“ v Muenchnu 7. in 8. februarja, torej proti srecanjema globalne elite neoliberalnega kapitalizma in njihovega vojaskega krila. Vec o demonstracijah na internetni strani www.no-nato.de.

Upam, da se bo demonstracij, vsaj teh v Muenchnu, udelezilo cimvec ljudi iz Slovenije!